Trek

Monkey bridge

Pogled proti koncu drugega dne

Pogled na dzunglo

Bambusova suma

Nasa skupina z bodyguardoma

Ana poskusa deklice iz vasi pripraviti, da bi se slikale

1 teden star dojencek v narocju svoje sestrice

Domacini v partiji igre Kataw (podobno odbojki, samo da imajo pleteno zogo in je dovoljeno igrati s celim telesom, razen z rokami)

Nas vodic nosi bananine liste

Notranjost hise, kjer so nas sprejeli vascani

Kosilo ... mmmm ....

Blato

Za nazaj sva dolzna napisati se en prispevek, in sicer kako je izgledalo na treku na severu Laosa. V enem prejsnjih prispevkov sva ze omenila, da sva sla v Muang Longu na dvodnevni trek. V tej vasici so ravno ta mesec odprli turisticno pisarno in midva skupaj z nekim Kanadcanom smo predstavljali prvo skupino, ki je odsla na trek v tem okviru. Prvi dan smo startali okoli devete ure izpred guesthouse-a (smo mogli pocakat na vodica - v laosu tocnost ravno ni vrlin: vodicu je ime Fat, bojda je bi delbel, ko se je rodil (ali pa gre samo za laoski humor). Takoj po 200 metrih hopje po cesti smo zavili iz vasi v strm hrib in dzunglo. Nevajena hoje, narascanje temperature, ne ravno lahek nahrbtnik na ramenih (veliko vode!!!) ... smo se posteno spotili ze ob prvem klancu! ZHitro smo bili nagrajeni s prvim lepim pogledom na dolino in okolico. Ko je prisel cas za prvi postanek, je vodic odsekal nekaj bananovih listov in nam pripravil mesto za sedeti. Opozoril nas je na neko furoscentno zeleno gosenico, ki je ravno prilezla mimo, bila pa naj bi kar strupena. Ko smo se okrepcali (voda, mandarina, in majhna laoska slascica). Ko smo se okrepcali in spocili, se je zacelo zares. Kmalu sem na svojem cevlju opazil prvo zvijajoco se pijavko. Naj se omenim, da bi za trek morali imeti "good shoes", ampak smo vsi trije imeli le stare, zdelane superge. Naslednjo uro ali dve smo kar malo potihnili in gledali v tla. Pijavk je bilo vedno vec. Z Ano sva se ustavljala kar pogosto, da sva si jih stresala dol iz cevljev in hlac in bile so res prav ogabne (no, Ana pohvali vodica, ker ji je pomagal pri odpravljanju pijavk, saj je sama znala le copotati in javkati, naj grejo dol=)). Najhuje je bilo to, ker sem ves cas premisljeval, koliko jih je ze prislo v cevlje in ze veselo pijejo mojo kri. Vendar nismo imeli toliko casa, da bi se sezuvali in pregledovali, pa se na enem mestu ne smes dolgo stati, ker se zacnejo zbujati in jih fases se vec. Koncno smo dosegli neko hisico, kjer smo imeli naslednji psotanek in smo se koncno lahgko sezuli! Glej ga zlomka, z Ano nisva imela na sebi niti ene pijavke! Huh, kaksno olajsanje. Vodic je imel eno, Kanadcana pa so kar napadle in je imel cisto krvave nogavice in spodnji del nog. Ne vem zakaj, ampak morda je delavaa najina preventiva - s 3M sprejem za komarje sva si naspricala noge, nogavice, superge in hlace! Jaz recem, da je to to!=) To idejo so nama dali drugi, ki so rekli, da obstaja sprej proti pijavkam.
V naslednjem delu poti je bilo pijavk malo manj, vendar smo imeli novo tezavo - blato, ki je segalo cez gleznje in se je kar ugrezalo. Tudi cez to smo se prebili in naredili postanek za kosilo. Vodic je spet odsel po bananine liste za podlago, mi smo si malo spucali superge in cakali, kaj bomo imeli za kosilo. Vodic je na plano razkriv v vec bananinih listih zavit sticky riz, razlicne zelevnjave in koscke mesa. Ko smo se najedli, smo odrinili naprej proti nasi koncni tocki prvega dne - to je bila neka vas globo skrita med hribi sredi dzungle. Med potjo nam je vodic marsikaj razlozil in povedal, med drugim nam je predstavil tudi kaksno rastlino in njeno uporabo. Pozno popoldne smo le dosegli cilj, vsega skupaj smo prehodili 25 km in na koncu se je res ze vleklo! Izcrpane so nas sprejeli v hiso sefa vasice.Ceprav imajo hise iz bambusa in slame, v njih kurijo ogenj in kuhajo. Mislim, da nam je bila atmosfera vsem vsec - domace. Hisna gospodinja (sefova zena< vecina dela spet opravljajo zenske) nam je skuhala okusno vecerjo, gospodar pa nas je ves cas silil z nekim domacim zelo mocnim zganjem (lao lao). V hiso nas je prislo pozdravit kar veliko vascanov (z razlogom, da so lahko malo spili?), vendar se z njimi ni dalo direktno pogovarjati, ker ne znajo anglesko, tako da smo se bolj opazovali. Zvecer smo si postavili mreze proti komarjem in lezisca in se utrujeno spravili spat. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj spal 1,5 metra NAD svinjami. Hiska je bia namrec na kolih, pod nami pa so se pasle svinje in druge glasne zivali.Zjutraj nas je pricakala kavica in obien zajtrk. Odsli smo se razgledati po vasici in pozdravit se preostale sramezljive vascane. Danes se jih vecina ukvarja z legalnim poljedelstvom in zivinorejo, pred sestimi leti pa so bila vsa pobocja okrog nas polna opija. Zadnja leta ga s posebnimi programi poskusajo mocno omejiti. Vasice obiskujejo vojaki, medicinsko osebje in se kaksen clan ekipe in zasvojene poskusijo ozdraviti, pridelavo opija pa zamenjati z drugimi pridelki. Vodic je rekel, da je tudi sam sodeloval v taksni ekipi in da so bili kar suepsni.
Pocasi smo se odpravili za odhod. Del poti sta nas spremljala dva moska iz vasi, ker vodic ni bil preprican, da pozna pravilno pot (ali pa so se bali, da bi zasli na podrocje opija?? hehe). S seboj sta za vsak slucaj vzela vsak svojo pusko - ne vem tocno zakaj, mogoce sta hotela streljati pijavke??!? Pot je bila kar drugacna - druge ovire in na sreco manj pijavk. Sli smo skozi gozd bananinih dreves, skozi gozd bambusov, skozi visoko grmicevje in travo, dvakrat smo preckali reko - enkrat po kamniih, enkrat pa cez "monkey bridge" , to je most, napet med drevesa na obeh starneh reke, narejen brez vrvi v nasem pomenu besede in zelo nestabilen. Zadnji del poti smo koncno prisli ven iz dzungle, hodili smo po grebenu in navduseni opazovali naokoli - cudovit razgled! Mene je zal zacelo boleti koleno, ker smo se priceli strmo spuscati v dolino. Tudi zaradi tega nas je na koncu ze ujela tema in kar je bilo se huje, zacelo je dezevati. Tla so postala spolzka, tako da smo prakticno prismucali v dolino (se posebej Ana). Tam nas je cakal kamjoncek in nas odpeljal nazaj v Muang Long pred guest house. Ravno ko smo se pripeljali pred guesthouse je za konec se zmanjkalo elektrike v celi vasi, tako da sva se stusirala ob sveckah. Mrk je trajal ene pol urcem, mi smo ze segreli od dezja in mrzlega tusa, zato smo za zakljucek nasega druzenja skupaj odsli na vecerjo. Ob prijetnem pogovoru in salah smo jedli rizm, tofujevo in ribjo juho, grla pa smo si odzejali z Beer Lao.Izkusnja je bila zame zelo naporna, ampak sem si jo zelel preizkusiti in ni mi zal. Videli smo veliko lepega in novega, doziveli kup stvari, vzpostavili kontakte z novimi ljudmi in vsi uspesno preziveli (skoraj brez dezja! V tistem casu so bila nekatera mesta v Vietnamu ze mocno poplavljena, sva izvedala kasneje). Ana doda: kar naporno, ampak vredno!

Matevz