ponedeljek, 29. december 2008

Koh Chang - pred novim letom

Sem mislila, da samo jaz opazujem druge, morda vcasih res malo prevec. Ampak odkar igrava igrice (v restavracijah, na plazi ...), sva ocitno tut midva na udaru. Do zdaj sta ze dva prisla vprasat, kaj to igrava, ce jih lahko nauciva, ker imajo oni tut zelo radi igrice. Tako da sva se ze kar nasmejala, ker vsak dan kdo pride mal pogledat in si rekla, da bova navodila kar sabo zacela nositi. Drugace sva pa res fajn igrice izbrala; slika ene je ze gor, drugo pa danes lahko vidite - imanuje se Barricade in je ze v dvoje kar dolga in zabavna, v stiri se pa ze cist skregas pomojm=)

Spet sva nasla Nutelo!!! Ker sva ugotovila, da imava pekarno kar blizu (torej lahko kupiva normalen kruh in ne le teh bednih angleskih toast kruhov!!!), sva se odlocila, da si spet privosciva Nutelo. Kljub temu da je doma ne jeva pogosto (ber: skoraj nikoli), je tuki okolje cist drugacno in nama res pase. Ampak nisva edina, ki to pocneva. Dva Slovenca, ki sva jih srecala dva dni nazaj, sta tut ze ene dve pojedla na trimesecnem potovanju. Jah, brez nase hrane (pa naj bo to fast food al pa spageti al pa Nutela), ocitno res ne gre. Sej je azijska dobra, ampak vmes neki manjka=)

Pa sva prisla do novih knjig. V tem casu je Matevz prebral se dve, jaz pa eno in morm rect, da mi je bla vsebina vsec. Novinarji po Ruandi in drugih nevarnih obmocjih, z genocidom vmes, pa ugrabitvijo ... zivljenje in zgodbe treh novinarjev. Ne cist klasicen roman.
Ocitno ze malo pogresam faks, saj sem si vceraj vzela novo knjigo ... z naslovom Philosophy of Religion=) Jah, tko to je=) Zelim, da mi da knjiga kej mislt, ceprov pase tut kaksna best-seller, kjer samo strani obracas.

Ko sva sla dons iz plaze proti bungalovu, Matevz opazi, da se po elektricnih kablih sprehajajo opice. Nabralo se nas je kar veliko in jih opazovali, slikali in zaustavljali promet. Prvic sva vidla kaksne "divje" zivali na prostem in ne v zivalskem vrtu ipd. Res so ble fletne! In ena je imela cist majhnega mladicka - ga je tko cuvala, da se ga je komi vidlo. Ne vem, ce ga je vecina sploh opazila. Pa bil je cist crn s takimi majhnimi nozicami okoli mamice=)

Bila sva na elephant trekingu - recmo temu sprehod na slonu=) Je blo fajn videt slona od blizu, se z njim kopat v nekem tolmuncku. Lepa pokrajina. Sli naj bi v junglo, ampak tu sva bila malo razocarana, ker imajo vse poti ze prevec uhojene - lahko bi sli malo v hrib in tko=) Ker sva veliko jungle ze vidla, se posebej v Laosu, je bila ta bolj kot en nas gozd. Aja, pa sloni imajo lase!!! (beri: nekaj trdih dlak na glavi, ki kar malo bodejo). Pa tudi drugace ima trdo kozo. Blizu ponujajo tudi plavanje z delfini, in to se res zelim, ampak je trenutno za cel teden rezervirano. Tako da bova se mal raziskala in upam, da res prideva do njih=)

Koncno sva spet srecala Slovence! Par, malo starejsi od naju, njuna pot casovno priblizno isto zastavljena, in sta tako kot midva prisla mal na relax za na konec. Sedela sva v restavraciji in jedla kosilo, Matevz je ravno komentiral eno zenskico za sosednjo mizo, ko se zaslisi glas: "Kako sta se pa vidva znasla na Tajskem?". Kok je svet majhen=) Smo se celo popoldne zaklepetal in ugotovili smo, da sta na poti (v Kambodzi) srecala tudi Roka in Tanjo, ki sva jih midva srecala na zacetku potovanja. Pa je svet res majhen=)

Nasla sva fajn bungalovcek (in sva skoraj soseda s Slovencema) - ravno prav umaknjen, da si lahko najdes mir, lepa in urejena okolica, pa ne tako dalec od plaze, trgovine in drugih zadev. Skoraj kjerkoli drugje bi bila, bi ponoci malo manj spala, ker se bliza novo leto (predvsem pa ker je veliko turistov) in je kar nekaj zurov po restavracijah in barih.

Ce koga zanima kaksna je kaj klima ... toplo, vroce, sonce przi, voda je topla, odvisno od dneva je lahko cist turkizna in bistra, danes je bila kar zelo motna. Veter piha, komarji se zvecer prebudijo, tako da brez mreze za komarje ne gre. Tus je mrzel, ampak tut to gre. Vecer se naredi ob sesti uri popoldne - malo kasnej kot pri vas, ampak se vidi, da je tukaj tudi "zima". Je kar cudno biti na morju in je tema ze tok hmal namesto ob devetih, desetih.

Noro al pa mirno novo leto - kar ti pac pase!!!

Papa, Ana


Raziskovanje otoka z motorjem.


S slonom na pot.


Monkey, monkey, ...!


Viseca mreza je pa se vedno zakon ... tko sprosti te=) ("pa Coca Cola tud" - Matevzev komentar)


Lonely Beach


Barricade - spet preprosta, ampak zabavna igra.


Najin simpaticen bungalov.


četrtek, 25. december 2008

December ... kaj je pa tebi prinesel bozicek?

Kje sva? Na Koh Changu (kot sva ze napisala v komentarju ... sva tuki in se nekaj casa bova ostala - do konca leta in kaksen dan). Kaj pocneva? Vsega po malem, predvsem pa sva tokrat malo bolj podobna tipicnemu turistu - branje, plaza, kopanje, slikanje, vodni tenis, kalaha ...

Matevz je imel rojstni dan ... na morju=) Water ball loparji so njegovo darilo (glej slikco). Pa nasla sva celo tortice in se malo posladkala na najinem balkoncku. No, dost cukra in pomanjsevalnic!=)

Bozic ... ja, res si je bilo tezko pricarati vzdusje, ampak jaz sem ga nekaj ujela. Na sprehodu po plazi sva slisala kaksno bozicno pesem, videla tudi kar nekaj ognjemetov in veliko utripajocih luck. No, pa vencek je bil tudi simpaticen=) In kaj nama je prinesel bozicek? Eno lusno igrico - kalaha (mankala) - morda se zanjo najde se kaksno drugo ime; naucila sva se jo pa v Brnu (hvala Ana P.) in sva si jo zazelela za bozicka, ker je fletna. Odigrala sva ze kar nekaj iger in za spremembo jaz zmagujem=) (to ni pogosto!!!), tako da se SE ne jezim=) Morda pa jutri prinese bozicek se kaksno igrico (z zamudo)? Kaj pa je tebi prinesel bozicek???

V eni trgovini sva med rabljenimi knjigami nasla tudi Slovensko angleski moderni slovar (taksnega imam tudi sama s seboj). Uporabna zadeva, kdo rabi? Stane 70 Baht-ov (1,5 eur), plus ddv plus stroski dostave=)

Lepo se imejte te dni! Naj vas ne zebe prevec, oblecite kaksen topel sal ...=)

Topel objem=)
Ana

Zadovoljen s svojim darilom.

Slastni tortici.

"VSE NAJBOLJSE"

Bozicno darilo. Dobro za razgibat mozgane.

Kadar opaziva kaj slovenskega, nama postane kar toplo pri srcu.


Natakarca ... ki je v resnici natakar. Kar veliko sva jih srecala.


Miza.


Pogled iz najinega balkona.




"Sonce v oceh mi sije ..."


sreda, 24. december 2008

Prazniki ...

Jah ... tezko si je pricarati bozicno vzdusje ... tudi glava je cisto prazna ... ne nejadeva nobene lepe misli ... tako da kratko in jedrnato ...

Lepo praznujte Bozic in vse naslednje dni v tem letu!! Bodite zdravi, polni energije in volje za vse (kar pac vsak od vas zeli) =)

Vecina vas se ne ve ... midva se domov vrneva januarja (19. 1.), ker sva prestavila let za slabe tri tedne. Tako da se vidimo se malo kasneje ... malo globje v naslednjem letu.


Lep morski pozdrav!
Ana in Matevz


ponedeljek, 15. december 2008

Slikeeeee!!!! (+ konec Vietnama)

Vceraj sva imela nekaj tehnicnih tezav, zato samo opozarjava, da sva pri zadnjih dveh prispevkih sedaj dodala slike. Juhuuu!!

Ponoci naju je vlak dostavil nazaj v Ha Noi. Malo se morava se naspati, kaksno stvar kupiti, skociti v kino, jutri pa letiva v Bangkok.

Lp!


nedelja, 14. december 2008

Streha Vietnama (zima)

Mrzel pozdrav iz severa Vietnama. Z nocnim vlakom sva potovala iz Hanoija v mestece Sapa. Mesto lezi na 1600 m nadmorske visine in je mrzlo. Res sva dozivela pravo zimo, kar naju je malo presenetilo. Pred odhodom sva na internetu preverila kaksne so temperature tukaj gor in je pisalo 25 do 29 stopinj. Ha ha! Mogoce je bilo toliko stopinj tistih nekaj uric, ko je iz megle posijalo sonce, ampak se to merjeno na soncu, ne v senci (kot bi bilo pravilno).
Sapa ima kar pravo ime, ker ves cas rahlo piha sapa. Kadar je lepo vreme, se cez dolino vidi najvisjo goro Vietnama (Fansipang, 3200 m). Ta del drzave je drugace znan po velikem stevilu plemen oziroma manjsin in cudoviti razgibani pokrajini. Zal sva bila za cudovite poglede bolj ali manj prikrajsana zaradi mocne megle in oblacnosti. Nekaj okoliskih hribov, dolin, gora, potockov, hisic, rizevih teras, ipd. sva uspela videti le, ko je sem in tja vmes posijalo sonce in za nekaj uric malo razkadilo meglo. Zaradi mraza sva si kupila vsak svoj par "babica stumfov" in se vecplastno oblekla - beri: 3-4 majice, 2-4 stumfe, kratke hlace in cez dolge hlace, ... skratka skoraj vse, kar imava s seboj :) Potem nama je bilo toplo ali pa tudi ne.
Marihuana, hasis in opium so spet preprosto dosegljivi na ulici. Vsaka tretja hill-tribe woman ti jih ponuja.
Pila sva najboljsi mango juice tega potovanja. Mango je reees dobeeer!
Eno noc sva prebila v sobici s svojim kaminckom. Zal se je izkazala za zelo mrzlo, zato sva si potem nasla drugo sobico z elektricnim grelcem.
Kaj sva v Sapi se kaj pocela? Grela sva se v sobici, brala knjige, hodila na sprehode, odkrivala visje zivljenjske resnice, pocivala in se nastavljala soncu v kaficih in parku, ...
Vietnamci so spet potrdili svojo naravo. Samo dva primera: V hotelu nama je receptorka rekla, da so drva za kamin vkljucena v ceno. Kasneje se izkaze, da samo prva runda, vse naslednje pa lepo placaj. Podobno z internetom nekje drugje. Petkrat nama poudari, da imava free internet, potem se izkaze, da je free samo 30 minut na dan.
Kljub temu, da naju kar malo zebe, se nekateri Vietnamci naokoli sprehajajo bosi!
Aja, pozabila sva omeniti, da je cela Sapa ze precej bozicno obarvana. Zadnje dva dni vse restavracije in hoteli postavljajo svoje smrecice in okrasujejo prostore. Za to smo seveda krivi turisti. Imajo pa tukaj tudi simpaticno cerkvico, kjer pocasi ze zacenjajo postavljati jaslice.
Zdaj pa proti toplejsim krajem (morje, mmmmm .....)!

Papa, M+A

Merry Christmas!

Najboljsi mango juice na svetu.

Spet na koncu sveta ...

Wanna buy from me? NO, THANKS, LEAVE ME ALONE!!!


Cerkvica.


Balkoncek najine sobice. Lep meglen razgled in vitamicki.


Poskusava usposobit kamincek.

Najbolj vroc del dneva, ki je trajal celih 20 minut.

Babica stumfi in zatlacene hlace :)


sreda, 10. december 2008

Se malo o Vietnamu


Eden izmed neskoncno Cloth Shopov v Hoi Anu.


Vietnamci se res ne znajo spopasti z vodo. Poplavljene ulice jim niso nic cudnega.

Najboljsi nudli s tofujem in zelenjavo! Samo 16000 vietnamskih dongov.

"Kok bo huda obleka in to po meri!"

Taki strici ponujajo prevoz po vecjih Vietnamskih mestih. Very cheap for you!

Jezero sredi centra Ha Noija. Vsecno!

Vietnamska puncka s kolesom.

Klasicna ulica starega dela Hanoija.

Vsakdanji prizor. Zaenkrat nama se ni uspelo videti, da bi komu kaj dol padlo.

Dalec najpogostejse prevozno sredstvo Vietnamcev - motorbike.

Vegi.

Chicken (no meat).

Brez besed.
(Prvi, ki nama ni rekel: "Hello! Motorbike?")


Sedaj sva si o Vietnamu ustvarila ze malo sirso sliko. Najprej sva cisto na hitro spoznala mesto Danang, ki naju je bolj odbijalo kot privlacilo. Ves cas sva imela obcutek, da naju hoce vsaka druga oseba nekako nategniti. Nekaterim je deloma tudi uspelo, ampak nic resnega (kaksen dolar gor ali dol ;)).

Nato sva nekaj dni prezivela v mestecu Hoi An. O njem sva nekaj ze napisala. V splosnem simpaticen. Vecinoma si obkrozen z drugimi turisti, zato se pocutis kar malo bolj domace. Najprej sva res mislila, da gre za shopping heaven, a se na koncu izkaze, da to samo deloma drzi. Dobiti se da veliko stvari, a ne vsega. Z oblekami sva bila zadovoljna, cevlji pa kar veliko razocaranje. Navadne superge se se splaca dat delati, medtem ko zenskih cevljev po najinih izkusnjah ne. Mesto sva zapustila z grenkim priokusom. Priokus je postal se malo grenkejsi, ko sva se sprehodila po glavnem mestu Ha Noi. Izbira je pravzaprav vecja kot v Hoi An-u in ce si vzames nekaj casa, najdes tudi enake ali celo nizje cene. Razlika je le v tem, da ti v Hoi An-u prakticno vse trgovine naredijo izdelke po meri (kar ni nujno prednost, hehe).

Trenutno sva v glavnem mestu Ha Noi, ponoci pa se seliva na sever drzave. Glavno mesto je tudi simpaticno. Star del mesta je sestavljen iz ozkih in nabito polnih ulic (ljudje, motoristi, trgovine), okrog je nekaj jezer in modernejsih stavb. Promet je najbolj nemogoc in brez pravil, kar sem ga do zdaj v zivljenju srecal. Preckanje ulice je prava izkusnja, ceprav v dnevu ali dveh postanes kar izurjen.

Se nekaj preprostih dejstev:
- Hrana v Vietnamu je dalec najcenejsa izmed drzav, ki sva jih obiskala. Poleg tega pa tudi precej dobra. Tukaj sva jedla zaenkrat najboljse nudle na potovanju.
- Spiva v hotelih, ker drugega prakticno nimajo. Se tisti trije guesthouse-i, ki jih imajo, so zasedeni. Ampak cene teh hotelov so samo rahlo visje od cen navadnih sob na Tajskem, v zameno pa dobiva svojo kopalnico, klimo (ki je ne rabiva), TV (ki ga ne rabiva), hladilnik (ki ga ne rabiva), cel dan toplo vodo, vsak dan svezi brisaci, ...
- Ful nama je vsec motiv vietnamskih punck. Ta motiv srecujeva skoraj povsod - na slikah, torbicah, majicah, magnetkih, vazah, skatlicah in podobnih suvenirjih. Skoraj zagotovo bova morala kupiti nekaj s tem motivom.
- Postajam vegetarijanec. Resno. V Laosu sva po daljsem razmisleku naredila zakljucek, da sem pristal v bolnici zaradi pokvarjenega mesa. Od takrat naprej mi meso ne pase vec kaj dosti. Poleg tega sva v casopisu prebrala, da so letos v Laosu odkrili ze 3 primere pticje gripe in podobne strasljive reci. Zato bo meso raje vec ali manj pocakalo do doma. Trenutno je abstinencna kriza se v mejah normale. Na sreco je tukaj v Ha Noi-ju neka restavracija, kjer lahko narocis ogromno mesnih jedi (razlicni piscanci in podobno), ki so v resnici brez mesa. Moram priznati, da so zares dober priblizek in da prav uzivava v njih.
- Vietnamci so res trd narod. Ne ravno za vsako stvar, ampak za veliko njih se je potrebno dosti trdo pogajati, kar se cene tice. Sedaj ze priblizno veva, koliko bi moralo kaj stati in naju ze tezje nategnejo. Popolnoma logicno nama je, da travellerji do Vietnamcev cutijo najmanj zaupanja v tem delu Azije. Mogoce naju kaksna Francozinja gleda cudno, ker se dilava za vsak dolar. Midva pa receva: dolar na dolar, palaca!
- Ful sva se nasmejala, ko nama je neka Vietnamka povedala, da vsako jutro Budi prizge 2 cigareti in nastima skodelico kave. Vedela in videla sva ze, da Budi redno darujejo sadje in podobne priboljske (tudi Coca Colo s slamico), ampak da mu vsako jutro pred oltar postavi na palcko 2 cigareti in ju prizge ..... :) :) "Lucky Buda!"
- Skoraj vsak dan nekaj casa uzivava v branju knjig. Jaz sem zaenkrat prebral John Grisham: The Partner, Ana pa Tony Parsons: The family way. V svoji sem uzival, ful dobro se jo je bralo, edino cisto na koncu se mi je zdela malo prevec predvidljiva. Ana je brala ze tudi kaj boljsega (ampak je hotela kaj bolj lahkega). Sedaj imava ze novi.

Spet se morava opraviciti, ker bodo slike prisle z zamikom - mudi se nama jest nemesnega dunajca s pomfrijem!!

Matevz

PS: Uzivajte v bozicnem casu, nama se ne uspe najbolj vziveti v snezinke in debelo oblecene bozicke v izlozbah trgovin. Se pa vseeno malo obcuti, da prihaja zima - temperature so sveze in najnizje do zdaj.


petek, 05. december 2008

Vietnam, Hoi An, Shopping heaven

Treba priznati, da sva kar precej utrujena. Dva dni sva NON-STOP znova in znova poslusala spodnje stavke:

Hello! My friend, please, come in my shop. Take a look. I have many beautiful things. Just tell me what you like, I make it for you. I have many color. What you think? Want to try this one? What are you looking for? You tell me, I make it for you. Special price (izg. "praj") for you. Many color inside, come, take a look. Your skin very beautiful. You very handsome. You are my first customer today, please make me happy. Today my birthday. You can try this for free. You tell which one you like, I can change color for you. What are you thinking? This is very special price. Tell me, what you think. Ooo, very beautiful.
...
...
...

Kdor je ze bil tukaj, ve kaj hoceva povedat. V VSAKI trgovini moras najprej par minut poslusati DOBESEDNO ISTI uvod. Vcasih sva govorila ze kar skupaj z njimi, ker ze ves, da bo spet povedala "many color inside". Dozdeva se mi ze, da imajo tukaj kar kaksno solo, kjer se naucijo teh 10 do 20 stavkov in jih potem ponavljajo vsak dan znova in znova in znova ...


ponedeljek, 01. december 2008

Same, same .... but different

Jutri zapuscava Laos. Viza nama potece, tako da nimava izbire. Zakaj tak naslov prispevka? Ker to besedno zvezo v Laosu slisis skoraj vsak dan vsaj enkrat. Poleg tega za veliko stvari v Laosu ta trditev res drzi - so enake, ampak razlicne. Zato mislim, da naju bo ta stavek vedno spominjal na Laos :)
Zakljucila sva cisto na jugu drzave. Dva dni sva uzivala na tako imenovanih 4000 islands. Obema je bilo zelo vsec in bi se sem se vrnila. Ana bi tukaj imela vikend, vendar se nama zdi, da bo morala kar pohiteti. Otocki se namrec zelo hitro "razvijajo" in postajajo prevec turisticno nabiti in posledicno manj privlacni za relaxacijo. Se 3 leta nazaj gor niso imeli elektrike, danes ima ze vsaka hisa svoj TV.
Jutri vstopava v novo drzavo - Vietnam. Zaenkrat imava o njem mesane obcutke, ceprav se nisva bila tam. Po sproti dobljenih informacijah bo to najtezja drzava kar se tice pogajanja za cene, prevoze, ipd. Kaj vec pa napiseva, ko bova imela informacije iz prve roke.

Lep soncen pozdrav vsem!
M&A








četrtek, 27. november 2008

Vsega po malem

Ker imam ravno nekaj casa, bom napisala nekaj stvari, ki sem jih ze veckrat hotela napisati, pa sem v danem trenutku pozabila. No, da jih ne bom pozabila za vedno ...:

* Nasla sva peske v bananah! In bojda imajo nekatere banane v Laosu peske ... kdo bi to razumel!?!

* Ko sem zelela kupiti tamale banance in navaden bel riz (da bi lahko Matevz pridno jedel in se boljse okreval), sem naletela na tezavo, saj obojega nikjer nisem dobila! Saj ne, da ima to vsak za vogalom, ampak lahko kupim bananin sejk, ne pa banan. V glavnem prehodila sem kar veliko ulic, na koncu pa le nasla prodajalnico sadja, ki je bila naceloma odprta le zvecer, kjer sem dobila lahko sop banan. Za riz sem se pa tut zmenila v sosednji restavraciji. Ampak so vseeno smesni ... ima miljon jedi z navadnim rizem, a ko recem samo steam rice, me gleda ko da sm padla z lune ... no, no in odkimava (jaz pa vsa jezna, kako nimas riza!!!?! ce ga vidm!!!).

* Sem mislila, da v Laosu mobitel ne dela ... no, sem se delno zmotila - lovi tajsko omrezje, tako da sem lahko bila v stiku z domacimi v tezkih trenutkih=)

* Jah, vcasih se nasmejeva, ko zeliva naslednji dan kupiti isto stvar v isti trgovini in je cena razlicna -do sedaj je bilo vedno ceneje tako da se nisva pritozevala. AMpak zanimivo je pa vseeno.

* Na peteline in kikirikanje naletiva povsod ... na Hrvaskem, na Tajskem, v Laosu ... povsod naju spremljajo in se prov glasno derejo!

* Ko sva se izlezavala v viseci mrezi ze nekaj casa nazaj, je kar naenkrat en macek zelel k Matevzu v narocje. No, sej bi bilo vse ok, ce ne bi potem matevz imel cisto rdece oci zaradi dlak. Ampak mack je bil res smesn, kako je lezu cez mrezo ...in se zapletal in ni znal vec ven.

* Hmal mi bojo vsec kuzki=)

* Leibnitz piskoti so odlicni! Mjami=) Uvozeni so pa iz slovanskih dezel in lahko prebereva sestavine celo v slovenscini=)

* Tudi tofu je vedno boljsi=) no, kakor kje ...

* Branje je true; nasla sva si vsak svojo knjigico, tako da se kratkocasiva z angleskim branjem napetih knjig.

* Laoski fantje spuscajo prav posebne, smesne glasove. To bi mogl slisat, se ne da opisat.

* Ne vem, a te ljudje tok delajo al kaj, ampak nic cudnega ni, da si v restavraciji, zraven tebe pa en domacin spi na mizi. Kaj eden, vec njih. Ali si pa kar ze skor posteljo naredi=) tudi v bolnisnici so imeli postelje; in ce si ponoci kaj rabil, si potrkal in jih zbudil. Smesno, in verjetno nedojemljivo za slovenske/evropske standarde.

* Drugace pa naj bi Vientiane veljal za najtisje glavno mesto na svetu. Imajo hora legalis (v nekem smislu), in res se vecina stvari zapre do polnoci - raje prej.

* Se enkrat hvala mamici in ocku ter bratcem in sestrici obeh druzin za spodbudne besede in tolazbo v preteklih dneh. Mislim, da sva se pobrala kljub manjsemu zapletu pred kratkim, ko sva spet oba letela na wc. Sva se prestrasila, ni kaj. Ampak zdaj sva pa res previdna=) na dnevnem redu je zelenjava in riz, hehe=) pa leibnitz piskoti in banane, hehe=)

Lep pozdrav do nadaljnjega ... (midva mava pa soncek=))


* Ce koga zanima se kaksna izkusnja drugih travellerjev, posredujeva link angleskih sopotnikov - le kje se zdaj potikata? http://www.getjealous.com/the_taylors_tour








nedelja, 23. november 2008

Ziv in zdrav

Vedel sem, da se lahko zgodi in zal se tudi je. Niti ne veva natancno kje in kako, ampak sem fasal neko bakterijo. Zdaj je ze vec kot 1 teden od tega, tako da je ze vse v redu. Zacelo se je ponoci, ko sem imel pravi "driska in bruhanje party". Zjutraj sva se odpeljala v bolnico, kjer sem prezivel 2 dni. Potem sem nekaj dni se pocival v hostlu. Na nek nacin sem imel sreco, da se je zgodilo ravno v glavnem mestu, kjer sem imel na voljo relativno dobro medicinsko oskrbo (baje sem bil v najboljsi laoski bolnici). Nad osebjem se nimam kaj za pritozevati, samo postelja ni bila ravno udobna. Ne bom se spuscal prevec v podrobnosti - kot ze omenjeno, sedaj sem se ze pobral in se ze veselim, da nadaljujeva pot. Naj samo se omenim, da sem med prebijanjem skozi bolezenske muke prisel do zanimive ugotovitve: ce bi vsi ljudje sem in tja morali prezivljati kaj RES tezkega in bolecega, potem bi bilo na svetu veliko manj sovrastva. Med mocno boleznijo se namrec zacnes sprasevati o vsem - o svojem zivljenju, preteklosti, prihodnosti, smislu, druzini, bliznjih, ... in na koncu tudi prides do kaksnih sklepov.

Hvala vsem, ki ste me vmes spodbujali. Dalec najvec pa se imam zahvaliti Ani, ker je bla REEEEEEEEES pridna in je 24h skrbela zame (se v bolnici je prespala v spalni vreci zraven moje postelje). Res si zasluzi velik HVALA :)

Kaksen dan bova se v glavnem mestu, nato pa nadaljujeva pot. Zal sva se morala odlociti za spremembo poti, ker sva izgubila cel teden dni casa. Odlocila sva se, da iz poti crtava Kambodzo, tako da bova obiskala samo se Vietnam in nato sla se malo na morje na Tajsko. Za to sva se odlocila tudi zato, ker nama tako svetujejo tudi vsi drugi travellerji - pravijo, da je Kambodza zelo umazana in da se splaca pogledati samo Angkor templje. Skoda torej casa, ki nama ga itak primanjkuje.

Matevz


sobota, 22. november 2008

Trek

Monkey bridge

Pogled proti koncu drugega dne

Pogled na dzunglo

Bambusova suma

Nasa skupina z bodyguardoma

Ana poskusa deklice iz vasi pripraviti, da bi se slikale

1 teden star dojencek v narocju svoje sestrice

Domacini v partiji igre Kataw (podobno odbojki, samo da imajo pleteno zogo in je dovoljeno igrati s celim telesom, razen z rokami)

Nas vodic nosi bananine liste

Notranjost hise, kjer so nas sprejeli vascani

Kosilo ... mmmm ....

Blato

Za nazaj sva dolzna napisati se en prispevek, in sicer kako je izgledalo na treku na severu Laosa. V enem prejsnjih prispevkov sva ze omenila, da sva sla v Muang Longu na dvodnevni trek. V tej vasici so ravno ta mesec odprli turisticno pisarno in midva skupaj z nekim Kanadcanom smo predstavljali prvo skupino, ki je odsla na trek v tem okviru. Prvi dan smo startali okoli devete ure izpred guesthouse-a (smo mogli pocakat na vodica - v laosu tocnost ravno ni vrlin: vodicu je ime Fat, bojda je bi delbel, ko se je rodil (ali pa gre samo za laoski humor). Takoj po 200 metrih hopje po cesti smo zavili iz vasi v strm hrib in dzunglo. Nevajena hoje, narascanje temperature, ne ravno lahek nahrbtnik na ramenih (veliko vode!!!) ... smo se posteno spotili ze ob prvem klancu! ZHitro smo bili nagrajeni s prvim lepim pogledom na dolino in okolico. Ko je prisel cas za prvi postanek, je vodic odsekal nekaj bananovih listov in nam pripravil mesto za sedeti. Opozoril nas je na neko furoscentno zeleno gosenico, ki je ravno prilezla mimo, bila pa naj bi kar strupena. Ko smo se okrepcali (voda, mandarina, in majhna laoska slascica). Ko smo se okrepcali in spocili, se je zacelo zares. Kmalu sem na svojem cevlju opazil prvo zvijajoco se pijavko. Naj se omenim, da bi za trek morali imeti "good shoes", ampak smo vsi trije imeli le stare, zdelane superge. Naslednjo uro ali dve smo kar malo potihnili in gledali v tla. Pijavk je bilo vedno vec. Z Ano sva se ustavljala kar pogosto, da sva si jih stresala dol iz cevljev in hlac in bile so res prav ogabne (no, Ana pohvali vodica, ker ji je pomagal pri odpravljanju pijavk, saj je sama znala le copotati in javkati, naj grejo dol=)). Najhuje je bilo to, ker sem ves cas premisljeval, koliko jih je ze prislo v cevlje in ze veselo pijejo mojo kri. Vendar nismo imeli toliko casa, da bi se sezuvali in pregledovali, pa se na enem mestu ne smes dolgo stati, ker se zacnejo zbujati in jih fases se vec. Koncno smo dosegli neko hisico, kjer smo imeli naslednji psotanek in smo se koncno lahgko sezuli! Glej ga zlomka, z Ano nisva imela na sebi niti ene pijavke! Huh, kaksno olajsanje. Vodic je imel eno, Kanadcana pa so kar napadle in je imel cisto krvave nogavice in spodnji del nog. Ne vem zakaj, ampak morda je delavaa najina preventiva - s 3M sprejem za komarje sva si naspricala noge, nogavice, superge in hlace! Jaz recem, da je to to!=) To idejo so nama dali drugi, ki so rekli, da obstaja sprej proti pijavkam.
V naslednjem delu poti je bilo pijavk malo manj, vendar smo imeli novo tezavo - blato, ki je segalo cez gleznje in se je kar ugrezalo. Tudi cez to smo se prebili in naredili postanek za kosilo. Vodic je spet odsel po bananine liste za podlago, mi smo si malo spucali superge in cakali, kaj bomo imeli za kosilo. Vodic je na plano razkriv v vec bananinih listih zavit sticky riz, razlicne zelevnjave in koscke mesa. Ko smo se najedli, smo odrinili naprej proti nasi koncni tocki prvega dne - to je bila neka vas globo skrita med hribi sredi dzungle. Med potjo nam je vodic marsikaj razlozil in povedal, med drugim nam je predstavil tudi kaksno rastlino in njeno uporabo. Pozno popoldne smo le dosegli cilj, vsega skupaj smo prehodili 25 km in na koncu se je res ze vleklo! Izcrpane so nas sprejeli v hiso sefa vasice.Ceprav imajo hise iz bambusa in slame, v njih kurijo ogenj in kuhajo. Mislim, da nam je bila atmosfera vsem vsec - domace. Hisna gospodinja (sefova zena< vecina dela spet opravljajo zenske) nam je skuhala okusno vecerjo, gospodar pa nas je ves cas silil z nekim domacim zelo mocnim zganjem (lao lao). V hiso nas je prislo pozdravit kar veliko vascanov (z razlogom, da so lahko malo spili?), vendar se z njimi ni dalo direktno pogovarjati, ker ne znajo anglesko, tako da smo se bolj opazovali. Zvecer smo si postavili mreze proti komarjem in lezisca in se utrujeno spravili spat. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj spal 1,5 metra NAD svinjami. Hiska je bia namrec na kolih, pod nami pa so se pasle svinje in druge glasne zivali.Zjutraj nas je pricakala kavica in obien zajtrk. Odsli smo se razgledati po vasici in pozdravit se preostale sramezljive vascane. Danes se jih vecina ukvarja z legalnim poljedelstvom in zivinorejo, pred sestimi leti pa so bila vsa pobocja okrog nas polna opija. Zadnja leta ga s posebnimi programi poskusajo mocno omejiti. Vasice obiskujejo vojaki, medicinsko osebje in se kaksen clan ekipe in zasvojene poskusijo ozdraviti, pridelavo opija pa zamenjati z drugimi pridelki. Vodic je rekel, da je tudi sam sodeloval v taksni ekipi in da so bili kar suepsni.
Pocasi smo se odpravili za odhod. Del poti sta nas spremljala dva moska iz vasi, ker vodic ni bil preprican, da pozna pravilno pot (ali pa so se bali, da bi zasli na podrocje opija?? hehe). S seboj sta za vsak slucaj vzela vsak svojo pusko - ne vem tocno zakaj, mogoce sta hotela streljati pijavke??!? Pot je bila kar drugacna - druge ovire in na sreco manj pijavk. Sli smo skozi gozd bananinih dreves, skozi gozd bambusov, skozi visoko grmicevje in travo, dvakrat smo preckali reko - enkrat po kamniih, enkrat pa cez "monkey bridge" , to je most, napet med drevesa na obeh starneh reke, narejen brez vrvi v nasem pomenu besede in zelo nestabilen. Zadnji del poti smo koncno prisli ven iz dzungle, hodili smo po grebenu in navduseni opazovali naokoli - cudovit razgled! Mene je zal zacelo boleti koleno, ker smo se priceli strmo spuscati v dolino. Tudi zaradi tega nas je na koncu ze ujela tema in kar je bilo se huje, zacelo je dezevati. Tla so postala spolzka, tako da smo prakticno prismucali v dolino (se posebej Ana). Tam nas je cakal kamjoncek in nas odpeljal nazaj v Muang Long pred guest house. Ravno ko smo se pripeljali pred guesthouse je za konec se zmanjkalo elektrike v celi vasi, tako da sva se stusirala ob sveckah. Mrk je trajal ene pol urcem, mi smo ze segreli od dezja in mrzlega tusa, zato smo za zakljucek nasega druzenja skupaj odsli na vecerjo. Ob prijetnem pogovoru in salah smo jedli rizm, tofujevo in ribjo juho, grla pa smo si odzejali z Beer Lao.Izkusnja je bila zame zelo naporna, ampak sem si jo zelel preizkusiti in ni mi zal. Videli smo veliko lepega in novega, doziveli kup stvari, vzpostavili kontakte z novimi ljudmi in vsi uspesno preziveli (skoraj brez dezja! V tistem casu so bila nekatera mesta v Vietnamu ze mocno poplavljena, sva izvedala kasneje). Ana doda: kar naporno, ampak vredno!

Matevz