četrtek, 27. november 2008

Vsega po malem

Ker imam ravno nekaj casa, bom napisala nekaj stvari, ki sem jih ze veckrat hotela napisati, pa sem v danem trenutku pozabila. No, da jih ne bom pozabila za vedno ...:

* Nasla sva peske v bananah! In bojda imajo nekatere banane v Laosu peske ... kdo bi to razumel!?!

* Ko sem zelela kupiti tamale banance in navaden bel riz (da bi lahko Matevz pridno jedel in se boljse okreval), sem naletela na tezavo, saj obojega nikjer nisem dobila! Saj ne, da ima to vsak za vogalom, ampak lahko kupim bananin sejk, ne pa banan. V glavnem prehodila sem kar veliko ulic, na koncu pa le nasla prodajalnico sadja, ki je bila naceloma odprta le zvecer, kjer sem dobila lahko sop banan. Za riz sem se pa tut zmenila v sosednji restavraciji. Ampak so vseeno smesni ... ima miljon jedi z navadnim rizem, a ko recem samo steam rice, me gleda ko da sm padla z lune ... no, no in odkimava (jaz pa vsa jezna, kako nimas riza!!!?! ce ga vidm!!!).

* Sem mislila, da v Laosu mobitel ne dela ... no, sem se delno zmotila - lovi tajsko omrezje, tako da sem lahko bila v stiku z domacimi v tezkih trenutkih=)

* Jah, vcasih se nasmejeva, ko zeliva naslednji dan kupiti isto stvar v isti trgovini in je cena razlicna -do sedaj je bilo vedno ceneje tako da se nisva pritozevala. AMpak zanimivo je pa vseeno.

* Na peteline in kikirikanje naletiva povsod ... na Hrvaskem, na Tajskem, v Laosu ... povsod naju spremljajo in se prov glasno derejo!

* Ko sva se izlezavala v viseci mrezi ze nekaj casa nazaj, je kar naenkrat en macek zelel k Matevzu v narocje. No, sej bi bilo vse ok, ce ne bi potem matevz imel cisto rdece oci zaradi dlak. Ampak mack je bil res smesn, kako je lezu cez mrezo ...in se zapletal in ni znal vec ven.

* Hmal mi bojo vsec kuzki=)

* Leibnitz piskoti so odlicni! Mjami=) Uvozeni so pa iz slovanskih dezel in lahko prebereva sestavine celo v slovenscini=)

* Tudi tofu je vedno boljsi=) no, kakor kje ...

* Branje je true; nasla sva si vsak svojo knjigico, tako da se kratkocasiva z angleskim branjem napetih knjig.

* Laoski fantje spuscajo prav posebne, smesne glasove. To bi mogl slisat, se ne da opisat.

* Ne vem, a te ljudje tok delajo al kaj, ampak nic cudnega ni, da si v restavraciji, zraven tebe pa en domacin spi na mizi. Kaj eden, vec njih. Ali si pa kar ze skor posteljo naredi=) tudi v bolnisnici so imeli postelje; in ce si ponoci kaj rabil, si potrkal in jih zbudil. Smesno, in verjetno nedojemljivo za slovenske/evropske standarde.

* Drugace pa naj bi Vientiane veljal za najtisje glavno mesto na svetu. Imajo hora legalis (v nekem smislu), in res se vecina stvari zapre do polnoci - raje prej.

* Se enkrat hvala mamici in ocku ter bratcem in sestrici obeh druzin za spodbudne besede in tolazbo v preteklih dneh. Mislim, da sva se pobrala kljub manjsemu zapletu pred kratkim, ko sva spet oba letela na wc. Sva se prestrasila, ni kaj. Ampak zdaj sva pa res previdna=) na dnevnem redu je zelenjava in riz, hehe=) pa leibnitz piskoti in banane, hehe=)

Lep pozdrav do nadaljnjega ... (midva mava pa soncek=))


* Ce koga zanima se kaksna izkusnja drugih travellerjev, posredujeva link angleskih sopotnikov - le kje se zdaj potikata? http://www.getjealous.com/the_taylors_tour








nedelja, 23. november 2008

Ziv in zdrav

Vedel sem, da se lahko zgodi in zal se tudi je. Niti ne veva natancno kje in kako, ampak sem fasal neko bakterijo. Zdaj je ze vec kot 1 teden od tega, tako da je ze vse v redu. Zacelo se je ponoci, ko sem imel pravi "driska in bruhanje party". Zjutraj sva se odpeljala v bolnico, kjer sem prezivel 2 dni. Potem sem nekaj dni se pocival v hostlu. Na nek nacin sem imel sreco, da se je zgodilo ravno v glavnem mestu, kjer sem imel na voljo relativno dobro medicinsko oskrbo (baje sem bil v najboljsi laoski bolnici). Nad osebjem se nimam kaj za pritozevati, samo postelja ni bila ravno udobna. Ne bom se spuscal prevec v podrobnosti - kot ze omenjeno, sedaj sem se ze pobral in se ze veselim, da nadaljujeva pot. Naj samo se omenim, da sem med prebijanjem skozi bolezenske muke prisel do zanimive ugotovitve: ce bi vsi ljudje sem in tja morali prezivljati kaj RES tezkega in bolecega, potem bi bilo na svetu veliko manj sovrastva. Med mocno boleznijo se namrec zacnes sprasevati o vsem - o svojem zivljenju, preteklosti, prihodnosti, smislu, druzini, bliznjih, ... in na koncu tudi prides do kaksnih sklepov.

Hvala vsem, ki ste me vmes spodbujali. Dalec najvec pa se imam zahvaliti Ani, ker je bla REEEEEEEEES pridna in je 24h skrbela zame (se v bolnici je prespala v spalni vreci zraven moje postelje). Res si zasluzi velik HVALA :)

Kaksen dan bova se v glavnem mestu, nato pa nadaljujeva pot. Zal sva se morala odlociti za spremembo poti, ker sva izgubila cel teden dni casa. Odlocila sva se, da iz poti crtava Kambodzo, tako da bova obiskala samo se Vietnam in nato sla se malo na morje na Tajsko. Za to sva se odlocila tudi zato, ker nama tako svetujejo tudi vsi drugi travellerji - pravijo, da je Kambodza zelo umazana in da se splaca pogledati samo Angkor templje. Skoda torej casa, ki nama ga itak primanjkuje.

Matevz


sobota, 22. november 2008

Trek

Monkey bridge

Pogled proti koncu drugega dne

Pogled na dzunglo

Bambusova suma

Nasa skupina z bodyguardoma

Ana poskusa deklice iz vasi pripraviti, da bi se slikale

1 teden star dojencek v narocju svoje sestrice

Domacini v partiji igre Kataw (podobno odbojki, samo da imajo pleteno zogo in je dovoljeno igrati s celim telesom, razen z rokami)

Nas vodic nosi bananine liste

Notranjost hise, kjer so nas sprejeli vascani

Kosilo ... mmmm ....

Blato

Za nazaj sva dolzna napisati se en prispevek, in sicer kako je izgledalo na treku na severu Laosa. V enem prejsnjih prispevkov sva ze omenila, da sva sla v Muang Longu na dvodnevni trek. V tej vasici so ravno ta mesec odprli turisticno pisarno in midva skupaj z nekim Kanadcanom smo predstavljali prvo skupino, ki je odsla na trek v tem okviru. Prvi dan smo startali okoli devete ure izpred guesthouse-a (smo mogli pocakat na vodica - v laosu tocnost ravno ni vrlin: vodicu je ime Fat, bojda je bi delbel, ko se je rodil (ali pa gre samo za laoski humor). Takoj po 200 metrih hopje po cesti smo zavili iz vasi v strm hrib in dzunglo. Nevajena hoje, narascanje temperature, ne ravno lahek nahrbtnik na ramenih (veliko vode!!!) ... smo se posteno spotili ze ob prvem klancu! ZHitro smo bili nagrajeni s prvim lepim pogledom na dolino in okolico. Ko je prisel cas za prvi postanek, je vodic odsekal nekaj bananovih listov in nam pripravil mesto za sedeti. Opozoril nas je na neko furoscentno zeleno gosenico, ki je ravno prilezla mimo, bila pa naj bi kar strupena. Ko smo se okrepcali (voda, mandarina, in majhna laoska slascica). Ko smo se okrepcali in spocili, se je zacelo zares. Kmalu sem na svojem cevlju opazil prvo zvijajoco se pijavko. Naj se omenim, da bi za trek morali imeti "good shoes", ampak smo vsi trije imeli le stare, zdelane superge. Naslednjo uro ali dve smo kar malo potihnili in gledali v tla. Pijavk je bilo vedno vec. Z Ano sva se ustavljala kar pogosto, da sva si jih stresala dol iz cevljev in hlac in bile so res prav ogabne (no, Ana pohvali vodica, ker ji je pomagal pri odpravljanju pijavk, saj je sama znala le copotati in javkati, naj grejo dol=)). Najhuje je bilo to, ker sem ves cas premisljeval, koliko jih je ze prislo v cevlje in ze veselo pijejo mojo kri. Vendar nismo imeli toliko casa, da bi se sezuvali in pregledovali, pa se na enem mestu ne smes dolgo stati, ker se zacnejo zbujati in jih fases se vec. Koncno smo dosegli neko hisico, kjer smo imeli naslednji psotanek in smo se koncno lahgko sezuli! Glej ga zlomka, z Ano nisva imela na sebi niti ene pijavke! Huh, kaksno olajsanje. Vodic je imel eno, Kanadcana pa so kar napadle in je imel cisto krvave nogavice in spodnji del nog. Ne vem zakaj, ampak morda je delavaa najina preventiva - s 3M sprejem za komarje sva si naspricala noge, nogavice, superge in hlace! Jaz recem, da je to to!=) To idejo so nama dali drugi, ki so rekli, da obstaja sprej proti pijavkam.
V naslednjem delu poti je bilo pijavk malo manj, vendar smo imeli novo tezavo - blato, ki je segalo cez gleznje in se je kar ugrezalo. Tudi cez to smo se prebili in naredili postanek za kosilo. Vodic je spet odsel po bananine liste za podlago, mi smo si malo spucali superge in cakali, kaj bomo imeli za kosilo. Vodic je na plano razkriv v vec bananinih listih zavit sticky riz, razlicne zelevnjave in koscke mesa. Ko smo se najedli, smo odrinili naprej proti nasi koncni tocki prvega dne - to je bila neka vas globo skrita med hribi sredi dzungle. Med potjo nam je vodic marsikaj razlozil in povedal, med drugim nam je predstavil tudi kaksno rastlino in njeno uporabo. Pozno popoldne smo le dosegli cilj, vsega skupaj smo prehodili 25 km in na koncu se je res ze vleklo! Izcrpane so nas sprejeli v hiso sefa vasice.Ceprav imajo hise iz bambusa in slame, v njih kurijo ogenj in kuhajo. Mislim, da nam je bila atmosfera vsem vsec - domace. Hisna gospodinja (sefova zena< vecina dela spet opravljajo zenske) nam je skuhala okusno vecerjo, gospodar pa nas je ves cas silil z nekim domacim zelo mocnim zganjem (lao lao). V hiso nas je prislo pozdravit kar veliko vascanov (z razlogom, da so lahko malo spili?), vendar se z njimi ni dalo direktno pogovarjati, ker ne znajo anglesko, tako da smo se bolj opazovali. Zvecer smo si postavili mreze proti komarjem in lezisca in se utrujeno spravili spat. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj spal 1,5 metra NAD svinjami. Hiska je bia namrec na kolih, pod nami pa so se pasle svinje in druge glasne zivali.Zjutraj nas je pricakala kavica in obien zajtrk. Odsli smo se razgledati po vasici in pozdravit se preostale sramezljive vascane. Danes se jih vecina ukvarja z legalnim poljedelstvom in zivinorejo, pred sestimi leti pa so bila vsa pobocja okrog nas polna opija. Zadnja leta ga s posebnimi programi poskusajo mocno omejiti. Vasice obiskujejo vojaki, medicinsko osebje in se kaksen clan ekipe in zasvojene poskusijo ozdraviti, pridelavo opija pa zamenjati z drugimi pridelki. Vodic je rekel, da je tudi sam sodeloval v taksni ekipi in da so bili kar suepsni.
Pocasi smo se odpravili za odhod. Del poti sta nas spremljala dva moska iz vasi, ker vodic ni bil preprican, da pozna pravilno pot (ali pa so se bali, da bi zasli na podrocje opija?? hehe). S seboj sta za vsak slucaj vzela vsak svojo pusko - ne vem tocno zakaj, mogoce sta hotela streljati pijavke??!? Pot je bila kar drugacna - druge ovire in na sreco manj pijavk. Sli smo skozi gozd bananinih dreves, skozi gozd bambusov, skozi visoko grmicevje in travo, dvakrat smo preckali reko - enkrat po kamniih, enkrat pa cez "monkey bridge" , to je most, napet med drevesa na obeh starneh reke, narejen brez vrvi v nasem pomenu besede in zelo nestabilen. Zadnji del poti smo koncno prisli ven iz dzungle, hodili smo po grebenu in navduseni opazovali naokoli - cudovit razgled! Mene je zal zacelo boleti koleno, ker smo se priceli strmo spuscati v dolino. Tudi zaradi tega nas je na koncu ze ujela tema in kar je bilo se huje, zacelo je dezevati. Tla so postala spolzka, tako da smo prakticno prismucali v dolino (se posebej Ana). Tam nas je cakal kamjoncek in nas odpeljal nazaj v Muang Long pred guest house. Ravno ko smo se pripeljali pred guesthouse je za konec se zmanjkalo elektrike v celi vasi, tako da sva se stusirala ob sveckah. Mrk je trajal ene pol urcem, mi smo ze segreli od dezja in mrzlega tusa, zato smo za zakljucek nasega druzenja skupaj odsli na vecerjo. Ob prijetnem pogovoru in salah smo jedli rizm, tofujevo in ribjo juho, grla pa smo si odzejali z Beer Lao.Izkusnja je bila zame zelo naporna, ampak sem si jo zelel preizkusiti in ni mi zal. Videli smo veliko lepega in novega, doziveli kup stvari, vzpostavili kontakte z novimi ljudmi in vsi uspesno preziveli (skoraj brez dezja! V tistem casu so bila nekatera mesta v Vietnamu ze mocno poplavljena, sva izvedala kasneje). Ana doda: kar naporno, ampak vredno!

Matevz


ponedeljek, 17. november 2008

Nadaljevanje Laosa ... prvi del

******* DODANE SE FOTOGRAFIJE *******

Otroci na blatnem toboganu

Night Market - Luang Prabang

Izlezavanje ob reki

Pogled iz colna

Menihi pa taki

Lep slap, kjer se je Matevz tudi kopal

Buffet - nalozi si, kar ti pase

Najpomembnejsi simbol Laosa - stupa v Vientianu

Menihi navezujejo stike - ful si zelijo kontakta s tujci

Pupika


Tale prispevek sem napisala pred dnevi ... ne vem vec tocno kaj. Morda/verjetno se je kaksna misel spremenila, pa saj se spreminjamo vsak dan=) Prispevek tokrat brez fotografij, jih dodava v nadaljevanju. Da boste lazje zdrzali do naslednjega prispevka=) Fajn je tale blog, imava zapisane stvari - pa saj temu je namenjen, a ne? Ce pa lahko dnevniske zapise prebere se kdo drug doma, pa se toliko bolje=)
Na hitro le popravim nekatere info: noci niso vec tako mrzle (zal, ker to pomeni, da je podnevi kar malo prevroce), in festival je naslednji dan dobil malo vec vsebine. Sva se potikala okoli nekega templja=)

Lep pozdrav, ana in matevz

Nadaljevanje Laosa ...

Kar nekaj poti je ze za nama v tem casu, ko se spet dolgo nisva javila. Hm ... kje zaceti? Zgodaj zjutraj na pot proti Udomxay-u, kjer sva zelela sice priti do Nong Khiaw-a in se spustiti z ladjico nizje, pa sva pristala na avtobusu za Muang Khua, ki je bolj severno kot sva prvotno nacrtovala. Avtobusi pac ne grejo ravno takrat ko si dva falanga (laosko pomeni turist, zahodni clovek) tako zamislita=) Pot do Muang Khua je bila niti ne tako dolga (to itak) kakor zelo pestra. V zadnjih treh dneh je napadlo vecje kolicine dezja, tako da so bile ceste komaj prevozne, luze in blato pa neizogibna. Sej bi se slo dokler nisva pod sabo vidla kos ceste, ki jo je ocitno odtrgalo ... no, "obvoz" so "uredili? par uric pred nasim avtobusom ... sprasevala sva se samo se to, koliko casa bo ta cesta se obratovala/prevozna - ker je res nikakva!!! Trije turisti smo prisli v neko majhno vasico, se nastlali, pojedli, zjutraj pa novo presenecenje=) Ce zelis iti z ladjico po reki, jo je treba rentat, to pa stane!!! No, bila sva pravzaprav v dokaj brezizhodnem polozaju - po cesti nazaj in izgubiti en dan ali placati MALO vec in nadaljevati pot kot sva si zamislila ... Jah ... pet turistov smo si razdelili znesek rentanja, kar je na osebo prislo cca. 17 eurov - za dve urci voznje po rjavi reki=) ampak sej se bilo lepo=) Jaz sem se mal razjokala in se jezila, ker mi ni jasno kaj toliko obirajo turiste, ker pac voznja ne more tok stat - s tem denarjem lahko cela vas zivi en mesec pomojem=) ampak dobr=) Sva le prisla do Muang Ngoi Neua, vas, ki naj bi veljala za turist destination, se posebej najvec backpackerjev. Poceni nocitve, hrana tko tko, dez, viseca mreza s pogledom na reko in hribe okoli, branje knjige, kaca v reki (vidla sva jo z bungalovcka od dalec), konec elektrike ob 21:45. Lepo=)

Z nabito polno ladjico no Nong Kiawa (kamor sva najprej hotla it=)), potem na pick up-a do Luang Prabanga (ce bi zelela it z ladjico, bi naju spet stalo minimalno deset eurov po osebi, tako da sva izbrala veliko cenejso varianto). Edino kar mi ni jasno je to, da ti domacini recejo, da je ob doloceni uri ladja naprej. In prides tja in ugotovis, da ladjice sploh nimajo urnikov, ker so za domacine obcutno predrage. Ni mi jasno od kje domacinom ure odhodov ... ???

Luang Prabang ... relativno drgao mesto, vpliv francozov se kaze v gradnji his, predvsem pa so francoske bagete in rogljicki dostopni kjer koli. Odlicen velik sendvic ... mjam=) brez azijskega priokusa, hehe=) Spet sva srecala stare znance iz Anglijo in Danske, sprehod in pohajkovanje po mestu, izletek do nekega slapu (lepo=)), internet prepocasen, da bi karkoli pocel gor. Lusten night market z relativno kvalitetno robo, vecinoma svila in bombaz. Sicer je dolg in vsi prodajajo eno in isto, ampak je lep sprehod, predvsem pa ni dzumbusa, ampak kar mirno, sploh za market. Popularen je buffe, kjer si placas za kroznik hrane in si sam nalozis kar pac bos - vecinoma ne vlkljucuje mesa in ribe, lahko pa to kupis pri sosednjem stantu=) Lep soncen zahod in pogled na mesto z vrha.

Dolga, nepozabna voznja do Vientiana (glavno mesto). Hm ... vmes sicer Vang Vieng in vem, da bi se mogla ustavit tam, ampak sva sla mimo ... med drugim tudi da bi ujela se kaj od pomembnejsega festivala v glavnem mestu, pa tut zato ker so spet pretiaval s cenami busov! Ista cena za razlicni relaciji, samo zato, ker smo turisti!!! Pac ja ... Nima veze=) sva vsaj spet srecala ze znane prijatelje iz Anglije in Danske. Vmes smo sli vsak svojo pot, ampak ocitno se sprecamo, kjer se le lahko. Ker glavno mesto sploh ni tako majhno, ampak se hoces noces srecas. No, vceraj smo se poslovili, nasa pot se dokoncno razide (naceloma).

Ja, nepozabna vnoznja - vzadi so skoraj vsi bruhali (z mano na celu, saj sem pravzaprav otvorila sindrom) - ovinek za ovinkom!!! Avtobusarji jih pa vozijo, kot da smo na avtocesti! 6 ur take voznje z sicer express busom, potem pa so nas vrgli na majhnega pick-up-a s pujsom vred - se ene tri ure se mi zdi. No, 17 nas je bilo zadaj, pa ne vem kam smo se natlacli, ampak slo pa je=) Jedla nisva nic, ker ti vsak ovinek odvrne tek=) prahu pa toliko, da komaj dihas. Ampak uni prjatli niso mel prav nic boljse izkusnje kot midva, ceprav so prisli iz drugega konca=)

Utrinki Vientiana: noci so mrzle, za v dolge rokave in nogave; sendivici so se vedno dobri, edino da ze dobivajo azijski priokus, vedno znova ugotoviva, da se je s kolesom lusno pelat naokoli in da si pes prov pocasen, kambodzska ambasada ravno v teh dneh ne dela, tako da nimava vize (bojda bi jo morala dobiti tudi na meji), nimajo night marketa, tako da morva jest v restavracijah, pice so drage in tanke, shake-ji so spet dobri (vmes so ponekod malcek skrtarli), park s hindu in budisticnimi figurami - lepo=), That Luang Festival je the largest temple fair in Laos - ne vem kok ma ta festival kej vsebine razen nekaj ceremonij, res gre predvsem za sejem, kjer domacini nakupijo kar veliko stvari. Je bila pa stupa zvecer (na polno luno) res velicastna - ze tako je zlata, potem pa se dodatno osvetljena... kot da bi bil v Egiptu in ne v Laosu.

Vse najboljse bratec=) pa ne bit prevec pogumen zdaj, ko si bojda polnoleten=)

Vse najboljse vsem, ki praznujete v novembru=)

Varno in prijetno popotovanje po Avstraliji starejsemu bratcu in Evi=) uzivita in se veliko naucita=)

Vsem ostalim pa topel objem soncnih zarkov ...

Ana

PS: V Vietnamu je bilo glavno mesto poplavljeno, prizadeti tudi drugi kraji Vietnama. Tisti, ki sva jih srecala in so bili v danem trenutku tam ter preostali, ki so v stiku z ljudmi tam, pravijo, da je ze vse v redu in mirno. Ceprav je v lokalnem casopisu pisalo, da so sle cene hrane v visave, naj v resnici ne bi bilo tako. Vietnam ostaja na najini poti, v Kambodzi pa bova verjetno manj kot sva nacrtovala. No, kakor bo naneslo=)


torek, 04. november 2008

Med rizevimi polji na koncu sveta

Sever Laosa nama je vsec. Pokrajina je cudovita, ljudem se nikamor ne mudi. Tudi delati se jim prevec ne ljubi, ker je Kitajska meja samo par kilometrov stran in Kitajci rade volje delajo namesto njih. Na sreco imajo tudi bankomate in dostop do interneta=)
Za info: Laos ima 6,5 milijonov prebivalcev. Drzava je velika 240.000 km2. BDP na prebivalca znasa priblizno 2000 USD. Ljudje si dejansko zelijo ziveti cim manj stresno. Neka prispodoba pravi: Vietnamci so narod, ki sadi (seje?) riz. Kambodzanci so narod, ki gledajo riz, kako raste. Ljudje iz Laosa pa so narod, ki poslusajo kako raste riz.
Slisala sva se drugo "pripovedko". Povedal nama jo je nek lokalni prebivalec in pravi, da je nekoc zivel veliki Buda. Nato je nekega dne umrl. Tajci so mu odrezali glavo (mozgane) in jo vzeli zase, Vietnamci so si vzeli roke, Laoscani pa trebuh. Zato so danes Tajci pametni, Vietnamci delavni in kradljivi, Laoscani pa radi jejo=)
Prvi postanek v Laosu je bil v mestu Luang Nam Tha. To je simpaticno mestece, kjer se da najti tudi precej simpaticen hostel. Tukaj sva pila najboljsi shake do sedaj. En vecer se nas je skupaj nabralo 9 turistov in smo si malo izmenjali informacije in podobno. Izposodila sva si kolesi in obiskala bliznje tocke - slap, zanimiv most, stupo, cudovita zelena rizeva polja, nekaj vasic polnih otrok ipd.
Naslednji postanek naj bi bil Muang Sing. Ko sva poizvedovala za odhodi avtobusov, sva slucajno zvedela za nekega Kanadcana, ki v Muang Longu isce ljudi, ki bi se mu pridruzili na treku. Receptor v guest house-u nama je posodil mobitel, da smo se slisali in zmenili. Tako sva naslednji dan pristala v vasi Muang Long - bogu za hrbtom. Dobrih 100 km voznje smo opravili v 3,5 h. Cesta je bila sploh v drugi polovici poti obupna. V nabito polnem minibusu nas je premetavalo kot zabe. Deklica zraven mene si je kar okusno izprazila zelodec. Mestece je res odmaknjeno od turistov. Nihce nama ni nic zelel prodati ali naju kam odpeljati s taxijem. Nihce ni govoril anglesko, zato sva jedla neko juho, ki je bila podobna goveji - drugega namrec nisva znala narociti (kasneje sva izvedela, da v tisti restavraciji itak ne strezejo drugega kot tisto juho). Poleg vsega je ze pol dneva dezevalo. Zato sva imela ze resne pomisleke, da bi se kar obrnila in naslednji dan zapustila mesto. Vendar sva se nato dobila s Kanadcanom Brentom in vodicem in smo se vseeno zmenili za dvodnevni trek v bliznjo vas skozi dzunglo.
Po relativno napornem treku sva se odpravila se v mesto Muang Sing. Tudi tukaj sva naredila krajsi izletek s kolesi. Sla sva tudi v muzej okoliskih plemen, kjer sva si ogledala 40 min filmcek o plemenu Akha, ki je v Laosu dalec najstevilcnejse. Film je bil lep in kvaliteten, hkrati tudi dokaj poucen. Samo ena od zanimivosti: ce se komu rodita dvojcka, ju ubijejo, druzino pa izzenejo iz vasi. Dvojckom pravijo "ghost children" in pomenijo, da je oseba v prejsnjem zivljenju zagresila vsaj en zelo velik greh. Danes se tradicija pocasi ze spreminja, tako da kaksne dvojcke tudi ze obdrzijo.
Ta provinca Laosa je bila se 6 let nazaj eden najvecjih pridelovalcev opija na svetu, vendar se je nato drzava zelo zacela truditi, da bi njegovo pridelavo izkoreninila, zato ga nisva nikjer vec videla. Kljub temu je se vedno relativno lahko dostopen, kar sva tudi sama dozivela. Sedela sva v restavraciji, jedla zajtrk in pila kavo. Mimo pride neka zena iz zgoraj omenjenega plemena Akha in nama zacne ponujat zapestnice in podobno kramo. Kar nekaj minut se tako neuspesno trudi, da bi nama kaj prodala. Potem pa se kar naenkrat skloni cisto k meni in mi zacne sepetati: "opium, opium!". Nisva se odlocila tvegati in poskusiti, ceprav bi morda kdo rekel, da take priloznosti zlepa ne bo vec=)
Danes sva prispela nazaj v Luang Nam Tha in sla na bananin shake - najboljsi na svetu=)
Ugotovil sem se eno visjo resnico: ko sva prisla iz Tajske v Luang Nam Tha, sem si mislil, da sva sla "out of civilization". Danes, ko sva se spet vrnila v isto mesto, sem si mislil, da sva prispela "back to civilization". Relativnost pa to ...
Matevz
rizevo polje
otroci
ana z govejo juho
lokalci
na kolesu